Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje. Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z njihovo uporabo.
Tam, kjer se Hubelj izlije v Vipavo, stojijo štirje kamni. Na osrednjem je vklesan kozmogram — moška in ženska podoba, ki bedita nad sotočjem.
Ajdovščina je mesto moči. Njena zgodovina — industrijska, podjetniška, tehnološka — priča o izjemni sposobnosti graditi, pospeševati, dosegati. To je vrednota, ki jo je mesto vedno znova dokazalo, tudi v časih, ko se je po padcih znova postavilo na noge.
A vsak prostor ima mejo, koliko ene sile lahko nosi, ne da bi izgubil ravnotežje. Ko je ta meja dosežena, se to najprej pokaže tiho — v hitrosti, v izgorelosti, v tem, da mladi vse težje najdejo trenutek zase.
Ajdovsko polje in reka Vipava, ki skozenj teče, sta bila od nekdaj druga plat te zgodbe: počasnejša, sprejemajoča, ciklična. Sotočje Hublja in Vipave je kraj, kjer se ti dve kakovosti naravno srečata.
Na sotočje smo postavili štiri kamne, ki so nas poklicali, ki so nas nagovorili. Na osrednjega je vklesan kozmogram — moška in ženska podoba, ki kot varuha bedita nad krajem, kjer se srečajo voda, zrak in zavest. Skozi njun dih nastaja polje miru, v katerem se moški in ženski princip ne bojujeta, temveč se prepoznata in dopolnita.
Ta dih nato po dolini potuje naprej, proti mestu, kot tih klic: da resnična moč ni v sili, temveč v sožitju. Ni prikaz nečesa oddaljenega — je podoba tega, kar se lahko zgodi v vsakem človeku, ki se ob sotočju ustavi in za trenutek prisluhne dvema tokovoma, ki postajata eno.
Projekt ne rešuje ravnovesja mesta z eno gesto. Postavlja prvi kamen k temu — fizično točko, kamor se lahko človek vrne, kadar potrebuje stik s tišino v sebi.
Za mlade, ki so pobudo tudi dali, je to prostor, kjer lahko znova začutijo, kaj pomeni ustaviti se, preden nadaljujejo pot naprej.
Prostor sožitja ob sotočju je namenjen vsem, ki mimo hodijo — ne kot spomenik, temveč kot vabilo, ki ostane odprto, dokler ga kdo ne sprejme.
K sotočju sem pogosto vodila skupine. Vsakič znova sem začutila, kako močan je vrtinec, ki tam nastane, in kako daleč seže. Voda se na sotočju ne zlije tiho. Obrne se vase, preden odteče naprej.
Naši predniki so sotočja častili kot posebna energijska mesta. Nihče jim tega ni razlagal — čutili so. Enako se je dogajalo udeležencem mojih tečajev. Skoraj vsakič je kdo rekel, da je tu drugače, in ni znal povedati, zakaj.
Zato me je klic Ane Rustja razveselil. Predlagala je, da za participativni proračun Moja pobuda, ki ga izvaja Občina Ajdovščina, pripraviva projekt — da sotočje dobi obliko, ki pove, kaj je.
Mladi so ga izglasovali. Kot prostor miru.
Sama sem izbrala in postavila kamne, pripravila kozmogram in ga tudi izklesala. Ekipa mladih je uredila prostor okoli njih.
Tam, kjer se Hubelj izlije v Vipavo, kamen zdaj nosi znamenje. Ni ga treba razumeti. Vanj ni treba verjeti.
Dovolj je, da se ustavite.
Voda, ki prihaja z gora, in voda, ki teče skozi polje, se tu srečata in postaneta ena. V tem srečanju ni razlage — je le tišina, v kateri za trenutek slišite tudi sebe.
Pridite. Sedite ob vodi. Prisluhnite, kako dihata Hubelj in Vipava, ko postaneta eno. Morda boste v tem dihu prepoznali tudi svojega — tisti trenutek, ko moč obmiruje in se prostor v vas razširi.
V soboto, 19. septembra, bo v Ajdovščini InCastra, dan ajdovske industrije in podjetništva. Tisto dopoldne bomo z Mladinskim svetom Ajdovščina odprli Prostor sožitja ob sotočju — ne s slovesnostjo, ampak s hojo.
Pot se začne tam, kjer se Lokavšček izlije v Hubelj, in gre ob vodi do mesta, kjer Hubelj najde Vipavo. Dve sotočji, ena reka vmes. Poimenovali smo jo Pot prisotnosti.
Hodili bomo počasi. Ustavljali se bomo tam, kjer je voda glasna, in tam, kjer utihne. Na koncu poti pridemo do kamnov.
Pot je ravna in preprosta. Primerna je za vsakogar, ki lahko dve uri hodi po ravnem.
Brezplačno
sobota, 19. september 2026 · 10.00 – 12.00
Vzemite s sabo udobno obutev, vodo in oblačila po vremenu. Hodimo v vsakem vremenu razen ob nevihti.