Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje. Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z njihovo uporabo.
Mladi danes odraščajo v času, ko je pozornost razpršena na tisoč koncev. Svet ponuja neskončno možnosti, hkrati pa ustvarja pritisk, da je treba vedeti, kaj želiš, kdo si in kam greš. V takšnem okolju se stik z lastnim notranjim občutkom hitro izgubi.
Narava v decembru ne gleda naprej. Ne proizvaja. Ne razkazuje. Ne raste. Obrne se navznoter. Sokovi se spustijo v korenine. Semena čakajo v temi. Površje utihne, da se globina lahko organizira. Gozd ne kaže življenja, ker ga pripravlja. Polja niso prazna, ampak so noseča.
Ajdovščina je kraj moči. V njej se srečujeta ustvarjalnost in ambicioznost, značilni za izrazito podjetniško okolje. Toda prostor, ki temelji le na sili razvoja, hitrosti in rasti, sčasoma izgubi ravnotežje. Energija, ki zgolj ustvarja, lahko, če ni uravnotežena z mehkobo, poslušanjem in notranjo tišino, postane razdiralna.
Radiestezija se pogosto opisuje kot mejna znanost, vendar je v resnici del našega vsakdana – tudi takrat, ko se tega ne zavedamo. Vsak dan zaznavamo okolje okoli sebe in nanj odzivamo zelo natančno. Vemo, kje se počutimo dobro in kje ne. V nekaterih prostorih se sprostimo, v drugih postanemo nemirni ali bi jih najraje takoj zapustili.
Mi smo voda. Voda, ki teče okoli ovir in se vanje ne brezglavo zaletava, temveč jih nežno zaobide. Skozi nas tečejo vse težave, ne zadržujejo se, ne ustvarjajo novih bolečin. Nosimo sporočila vode – sporočila pretoka, sporočila svobode. In biti vsak dan na dopustu pomeni prav to: stalno spuščanje, odpiranje, zlivanje s tokom življenja. Vsak dan je lahko meditacija, stalni tok in stalna prisotnost.
Stojim na bregu Hublja in opazujem, kako mehak in lahkoten je tok njegove vode. Listje mirno plava na gladini in tu in tam mimo prinese kakšno vejo. Vse teče. Panta Rhei, je rekel že Heraklit. A zdi se, kot da smo ljudje zastali. Trudimo se plavati proti toku, spopadamo se z izzivi, vsi izčrpani, prazni in naveličani. Morda je zdaj zrel čas za zavedanje, da se oviram ne moremo izogniti ter preusmerimo energijo v sprejemanje in prilagajanje toku življenja.
Sanjam … V sanjah letim nad ogromno kapljo vode. Leži v praznini vesolja in se sveti kot brušen diamant. Zares je kapljica vode, ki lebdi v neskončnosti vesolja. Z roko poskušam prodreti skozi prozorni ovoj. Želim biti del te kapljice, pomislim v sanjah. Tako čudovito se leskeče! V njej vidim zelene travnike, modro nebo, rumeno sonce. Vse je kot iz pravljice, se čudim prizoru.
Vipavska dolina je resnično rajska pokrajina, ki v svoji vilinski biti razkriva lepote ob vsakem dihu vetra, šepetu dreves in mehkobi sončnih žarkov. Tu se elementi zemlje, zraka, vode in ogenja prepletajo v edinstvenem plesu, ustvarjajoč prostor, kjer narava in človek lahko dihata v sožitju. Povabljeni so vsi, da se naužijejo teh lepot, ki jih naša dolina nesebično ponuja.
Vsako leto 22. aprila praznujemo Svetovni dan Zemlje. Dan, ki naj bi nas spomnil, kako dragocen je prostor, v katerem živimo. Spodbuja nas, da razmišljamo o zmanjšanju emisij, o manjši porabi plastike, o iskanju bolj trajnostnih virov energije. Letos poteka pot sloganom Naša moč, naš planet in poudarja ključno vlogo obnovljive energije in proizvodnji čiste elektrike po vsem svetu. In boljšega slogana mogoče sploh ne bi mogli dati, kajti res je vse odvisno od nas. A vendar ... Kljub vsem naporom Gaja (Zemlja) še vedno plitko diha. Kot bi hotela reči: »Saj se trudite, a še ne vidite bistva. Rešitev ni, da se bolj trudite, temveč v tem, da postanete drugačna verzija sebe.«