Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje. Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z njihovo uporabo.
V svetu nenehnih informacij pretirano razmišljanje vodi do mentalne utrujenosti, notranje zmede in izgube stika s sabo. Ko neprestano premlevamo probleme, zmanjšujemo svojo jasnost, sposobnost presoje in zaupanje vase.
Ta proces ni namenjen učenju tehnik umirjanja misli. Namenjen je temu, da se začne spreminjati način, kako zaznavaš sebe, prostor in svoje življenje.
Ko se to zgodi, se um umiri sam od sebe.
Prazna glava ni odsotnost misli. Ampak se takrat ustvari prostor za zaznavo. Prostor, kjer se začnejo pojavljati jasnost, nove ideje in intuitivno razumevanje lastne situacije — brez napora. To stanje vodi k večji notranji stabilnosti, boljšemu počutju in drugačni sposobnosti odločanja.
To je globoko srečanje s samim sabo in tistim, kar nosimo v sebi. To ne poteka skozi pogovor ali razlago. Ampak skozi neposredno izkušnjo v naravi, s pogovorom z naravo.
Za tak proces je potrebna pripravljenost. Če si dovoliš, doživiš nekaj, kar je danes zelo redko — stik s sabo brez motenj. Je drugačno. Je pristno. In zelo tiho.
Večina pristopov dela z mislimi, razlago ali tehnikami. Tukaj delamo z zaznavo.
Narava ni več kulisa. Zgolj nekaj lepega. Postane aktivni del procesa, ki človekov notranji sistem začne samodejno umirjati in urejati.
V tem procesu se začnejo odpirati lastni odgovori in zaznave.
V procesu pogosto pride do:
Udeleženci odidejo prijetno utrujeni, polni vtisov — predvsem pa z občutkom, da so ponovno v stiku s sabo.
Ta proces je za ljudi, ki:
Ta proces je namenjen tistim, ki želijo prevzeti notranjo avtoriteto nad svojim življenjem. Tistim, ki ne želijo več živeti po mnenjih, razlagah ali napotkih drugih, temveč želijo znati prepoznati, kaj je zanje prav — iz sebe.
Ko človek pride na srečanje, sprva misli, da gre na sprehod v naravo, a že po prvih korakih se ta predstava začne mehčati. Kar je iskalo razlago in pomen, začne izgubljati svojo nujnost in v ospredje stopi tišina – ne kot odsotnost zvoka, temveč kot polna prisotnost brez potrebe po razlagi. Hoja se spremeni v poslušanje, telo začne zaznavati prostor, dih se poglobi, narava pa ni več le okolje, temveč odnos, katerega del postanemo tudi sami. Pojavi se rahla zadrega in dvom, a telo ostaja – kot da ve, da ni treba razumeti, da bi bilo v stiku. Misli se postopoma umikajo, zaznava postaja jasnejša in začne se vračati občutek, da nas življenje nosi. V tem prostoru svet ni več nekaj, kar moramo razložiti, temveč nekaj, kar lahko začutimo – in prav iz tega stika se rodi jasnost, ki je ni mogoče doseči z razmišljanjem, temveč le z neposredno izkušnjo.
Kako nastane tišina in kaj se zgodi na poti, pa si lahko preberete v blogu
Če čutiš, da potrebuješ drugačen stik s sabo, mi piši. Ni potrebno, da znaš razložiti, kaj iščeš. Dovolj je, da veš, da želiš začeti poslušati sebe.
Hvala za vaše sporočilo.
v kratkem vam bom odgovorila.
lep pozdrav
Kristina