Raziskovanje dediščine

Vabimo vas na celodnevno delavnico, v kateri se bomo povzpeli na hrib sv. Lovrenca in prepoznali simboliko njegove poti. Ta dan se nas bo dotaknila njegova zgodba in poskušali bomo najti vzporednico z današnjim življenje. Narava in dediščina se nam bosta razkrila kot živ odnos, ki ga lahko začutite v sebi.

Zakaj se nam pridružiti?

Kdo je sv. Lovrenc?

Sveti Lovrenc je bil diakon v Rimu v času papeža Sveti Sikst II., v času preganjanja kristjanov. Njegovo delo ni bilo v besedi, temveč v skrbi za uboge, bolne in pozabljene – za tisto, kar družba pogosto ne vidi, a je njeno srce. Ko so od njega zahtevali cerkveno bogastvo, je pripeljal reveže in rekel: »To je bogastvo Cerkve.« V tem dejanju se razkrije preprosta resnica: vrednost ni v tem, kar posedujemo, temveč v tem, kar prepoznamo kot živo.

Izročilo pravi, da je bil mučen na ognju na železni rešetki.  V simbolnem jeziku to ni le trpljenje, temveč prehod. Ogenj, ki ne uničuje resničnega, temveč loči, kar ni več živo. Kot ogenj v naravi, ki preobrazi gozd in mu vrne novo življenje.

Zato Lovrenc postane podoba notranjega prečiščevanja – odnosa med tem, kar smo navajeni biti, in tem, kar v resnici smo. Ogenj, ki ga nosi, ni kazen, temveč prebujanje.


Vzpon na hrib sv. Lovrenca

Hrib Sveti Lovrenc so nekoč imenovali preprosto Gora. Celotno pokrajino pod njim pa Pudgura. Ko se začne vzpon in se začnemo počasi dvigovati proti njegovim 1090 metrom, se nekaj v nas začne umirjati, kot bi koraki poznali pot že pred nami.  Kot bi začutili kaplje potu sv. Lovrenca, ki je s cerkvijo na hrbtu, hodil v hrib.  

Tako postane hoja prehod skozi plasti navadnega hrupa v bolj tiho, prvinsko zavedanje. Kot da nas pokrajina začne nositi, ne več mi nje. Zato bomo hodili počasi, v ritmu občutkov. 


Kamen počitka

Gre za izročilo o Kamnu sv. Lovrenca ob poti pod vrhom, v katerem najdemo odtis roke in kolena. Pravijo, da je svetnik tu počival, ko je na hrbtu nosil svojo cerkev. Legenda govori o treh bratih, Lovrencu, Jeronimu in Bricu, ki so se razšli in vsak svojo cerkev odnesli daleč stran, da se ne bi mogli videti.  

A to ni zgodba o nošenju stavbe, temveč o tem, da človek v sebi nosi svoj sveti prostor. In kamen ostaja kot priča. Odtis roke in kolena govori o trenutku, ko se človek nasloni na zemljo z vso svojo težo. Roka, ki daje, in koleno, ki se ukloni, se srečata v istem dihu predaje. 

In morda ta zgodba ni o bratih, temveč o nas. Ko se v sebi razcepimo, raznosimo svoje svete prostore po hribih sveta. Ko pa se utrudimo, se vrnemo h kamnu. In tam ostane odtis.

Zato bomo pri kamnu počivali tudi mi in začutili njegovo resnično pripoved. 


Cerkev sv. Lovrenca 

Na vrhu nas bo pričakala cerkev svetega Lovrenca, ki se prvič omenja leta 1391. Jedro naj bi bilo romansko, z vplivi istrskega stavbarstva. Romanska arhitektura je težka, prizemljena, tiha. Ne sili v višino, ampak se nasloni na zemljo. Takšne cerkve niso bile zgrajene, da bi človeka dvignile proč od sveta, temveč da bi ga umirile v njem.

Ta cerkev  predstavljala moč ognja, ki ga lahko začutimo kot toploto, prebavo, kot voljo.  In če ta ogenj uide iz ravnovesja, nastane požar. Če je v ravnovesju, daje življenje. 


Megalitski krog

V teh prostorih je Anton zaznal prisotnost megalitskih krogov. S svojo zaznavo bomo poskušali prepoznati in začutiti energije prostora. Ali stari zapis še obstaja? Lahko še zbudimo lastno zaznavanje?  Morda krogi še vedno govorijo. Mogoče smo mi tisti, ki smo se oddaljili od njihovega središča. 


Dec in Baba
Vzpetini Dec in Baba stojita drug ob drugem kot tiha podoba moškega in ženskega principa v pokrajini. Ob njiju se lahko začuti ravnovesje, ki ga narava ves čas kaže. Ne skozi razlago, temveč skozi občutek, da je vse na svojem mestu. 


Cerkev Marije Snežne

Na koncu bomo obiskali še cerkev Marije Snežne, ki leži v bližini, v vasi Strmca. 

Če Lovrenc govori o bremenu, ki ga človek nosi navzgor, potem Marija Snežna govori o spustu milosti navzdol. O tem, da ni vse v vzponu in vzdržljivosti, temveč tudi v tem, da se prostor spusti k tebi in te prekrije, kot da si končno lahko samo – v miru.

Ogenj in sneg se ne izključujeta. Sta dva načina, kako se narava dotakne človeka. Eden nas preoblikuje skozi napetost, drugi skozi raztapljanje. Eden nas zbere v moč, drugi nas razpusti v zaupanje. Ko stojimo med tema dvema arhetipoma, začutimo, da nismo ne samo nosilci ne samo sprejemniki. Smo prostor, kjer se ogenj lahko umiri v sneg in kjer sneg lahko v sebi nosi tih spomin ognja. To bo tudi naš zaključek dneva. 

Prijavi se
undefined undefined undefined undefined undefined undefined undefined undefined undefined undefined undefined undefined

Z vami bova

Kristina Sojer Petrović

se z radiestezijo in zaznavanjem narave ukvarja zadnjih nekaj let. Skozi meditacije udeležence uči prisotnosti. Radiestezijo razume kot naravno pot do stika s sabo in zanjo je nihalo le orodje, saj se resnična zaznava zgodi v človeku, ko se le-ta umiri in prepusti. Ustvarja prostor, kjer se ljudje umirijo, prisluhnejo sebi in začnejo zaupati temu, kar že zaznavajo.

Verjame, da se spremembe zgodijo takrat, ko človek odloži pričakovanja in se sreča s seboj.

Anton Bizjak 

Anton je raziskovalec prostorov in življenja naših prednikov ter strasten ljubitelj narave. Njegov nemirni duh ga vedno vodi v akcijo – na terenu preverja zgodovinske zapise in odkriva skrite zgodbe krajev. Ko govorimo o starovercih in naravnih zakonitostih, je prava enciklopedija znanja. 

Raziskuje tudi zmajeve črte in nam bo pokazal delo z L-anteno. Poleg tega je tudi čebelar in svoje bogato znanje z veseljem deli z drugimi. Obvlada tudi delo z nihalom, ki se ga je učil pri Jožetu Munihu. 

 


Prijavi se

Kako bo potekal naš dan?

23. maj od 9:30 do 16:00

  • Začetek ob  9:30 v vasi Studeno (točno lokacijo sporočimo ob prijavi). 
  • Nato se odpravimo proti Hribu sv. Lovrenca. Hoje do vrha je približno eno uro (višinske razlike 420 m), vendar bomo zaradi počasne hoje in postankov zagotovo potrebovali več. To ne bo zgolj pot po hribu navzgor, temveč tudi srečanje s samim sabo.  
  • Na vrhu nam bo Anton predstavil vse točke (skala, cerkev, megalitske kroge)
  • Z nihalom ali L-anteno bomo poskusili  najti kje potekajo zmajeve linije in katere energijske točke so tam prisotne. 
  • Predviden povratek dolino je ob cca 14:30 (ura je odvisna od skupine in od tega, koliko se bomo prepustili raziskovanju)
  • Za zaključek se bomo z avti odpeljali do kraja Strmca (2 km), kjer si bomo ogledali še cerkev Marije Snežne. 
  • BONUS: za vse, polne energije, bomo obiskali še nekaj izvirov, ki so v bližini.

    Pogosta vprašanja in odgovori 

    Zakaj delavnica in ne izlet? Izlet običajno pomeni, da nekam gremo, hodimo, opazujemo, poslušamo razlago in se domov vrnemo z lepimi vtisi. Ostajamo predvsem opazovalci prostora, ki ga obiščemo. Delavnica pa pomeni, da postanemo udeleženci. Da v prostor ne pridemo le z nogami, temveč tudi z zaznavanjem. Ne gre za to, koliko kilometrov prehodimo, temveč koliko si dovolimo ustaviti se. Koliko si dovolimo zapreti oči in zares začutiti kraj, v katerem stojimo. Ko se misli umirijo, se začne dogajati nekaj zelo preprostega in hkrati globokega – zavedanje, da prostor ni prazen. Narava ni kulisa, ampak odnos. Delavnica je povabilo v ta premik - iz gledanja v zaznavanje, iz razlage v izkušnjo, iz glave v občutje. V takšnem prostoru ne iščemo znamenitosti, temveč začnemo prepoznavati prisotnost. Kraj ne ostane le kraj, postane srečanje. Narava ne ostane le okolje, postane sogovornik. Ker ne hodimo samo po poti – dovolimo, da se pot zgodi tudi znotraj nas.

    Delavnica je namenjena odraslim, ki si želijo umirjenega stik z naravo, subtilnega opazovanja in prisotnosti v trenutku. Otroke in hišne ljubljenčke priporočamo le, če so sposobni mirno slediti poti in energiji narave — sicer ni primerno, ker pot ni le sprehod. Primerna je za vsakogar, ki se želi povezati s prostorom in notranjimi občutki, brez naglice in tekmovanja.

    Priporočamo: stabilna obutev in oblačila, primerna za naravo in pobočja. Zaščita za oči in pokrivalo. Seveda je treba opremo prilagoditi vremenu. S seboj imejte tudi vodo in prigrizek.

    Na poti se boš lahko: umiril/a, odložil/a vsakdan in prisluhnil/a subtilnim vibracijam narave, začutil/a povezanost med svojim telesom in prostorom, odkril/a notranje vire miru, energije in navdiha, prebudil/a občutek prisotnosti in večjo čuječnost v vsakdanjem življenju, spoznal/a subtilne energije kraja skozi nežno opazovanje in vodene vaje

    Tokrat nas pot vodi v hrib, na Goro. Višinske razlike je približno 420 m. Proti vrhu se bomo podali po krajši, vendar nekoliko bolj strmi poti. Bomo pa hodili zlagoma in počasi, saj je pomembno kraje začutiti in ne jih samo obiskati. Hrib sv. Lovrenca je na višini 1090 m.

    Drevo ne raste iz zemlje; drevo raste iz zraka, iz svetlobe

    Ko stojimo pod drevesom, mislimo, da raste iz zemlje. A večina njegove mase prihaja iz zraka – iz ogljikovega dioksida, ki ga listi spremenijo v les z energijo sonca. Vsaka vejica, vsak deblo, vsak list je utelešena svetloba. Drevo ni le korenine in zemlja – je portal med vidnim in nevidnim.
    Preberi več

    Kolumna: Trajnostni turizem nekoliko drugače

    Vipavska dolina je resnično rajska pokrajina, ki v svoji vilinski biti razkriva lepote ob vsakem dihu vetra, šepetu dreves in mehkobi sončnih žarkov. Tu se elementi zemlje, zraka, vode in ogenja prepletajo v edinstvenem plesu, ustvarjajoč prostor, kjer narava in človek lahko dihata v sožitju. Povabljeni so vsi, da se naužijejo teh lepot, ki jih naša dolina nesebično ponuja.
    Preberi več

    Kolumna: Življenje v kapljici vode

    Sanjam … V sanjah letim nad ogromno kapljo vode. Leži v praznini vesolja in se sveti kot brušen diamant. Zares je kapljica vode, ki lebdi v neskončnosti vesolja. Z roko poskušam prodreti skozi prozorni ovoj. Želim biti del te kapljice, pomislim v sanjah. Tako čudovito se leskeče! V njej vidim zelene travnike, modro nebo, rumeno sonce. Vse je kot iz pravljice, se čudim prizoru.
    Preberi več