Po sledeh prednikov

Kurji Gradec je skozi zgodovino služil kot opazovalnica in energijska točka — prostor, kjer se občuti energija zemlje in pokrajine. Staroverci so take kraje imenovali tičnica: obredni prostori, povezani z rituali o posmrtnem življenju, kjer so ptice veljale za poslanke med nebom in zemljo. To je star kraj s svojo zgodovino — pristopili mu bomo zavestno in poskusili odkriti, kaj nam pripoveduje danes.

Betalov spodmol je prastaro kamnito zavetje, kjer arheološke najdbe pričajo o naselitvi že pred več kot 100.000 leti. Tu so živeli neandertalci in prvi moderni ljudje, ki so izdelovali izjemno napredno kamnito orodje. Prostor združuje globoko zgodovino človeka in močno energijo zemlje — eden najbolj posebnih krajev, ki se mu bomo približali počasi in zavestno.

Cerkev sv. Andreja pri Velikem Otoku je ena starejših sakralnih točk na robu kraškega sveta, prvič omenjena leta 1665, a njeno jedro sega bistveno dlje. Leži v »vozliščni« legi, kjer se srečujejo poti, robovi zemljišč in naravne strukture — kot da nič ni postavljeno povsem naključno. Kraj nosi svojo zgodovino tiho; ustavili se bomo in poskusili začutiti, kaj nam danes še pripoveduje.

Cerkvica sv. Jerneja pri Zagonu je bila srednjeveška cerkev, ki je zaradi vojne škode leta 1944 ostala le še v ruševinah — danes je ohranjen le obodni zid. Prav odsotnost stavbe ustvarja poseben občutek: travniški prostor z jasnim obodom, ki ga mnogi doživljajo kot izjemno umirjen in »kristalen«. To je kraj, kjer prav odsotnost zidov razkrije, kaj ostane, ko zgodovino pustimo, da spregovori sama.

Magdalena gora je dobila ime po cerkvi sv. Magdalene, ki je nekoč stala na njenem vrhu — po njej se imenuje tudi Magdalena jama pod njo. Geografsko gora stoji nad jamo, čeprav ju danes loči cesta; nekoč pa sta morda bili del iste energijske linije. Na gori lahko danes zaznamo vrtinčasto zlato energijo, ki objema vrh, pri jami pa isto energijo začutimo drugače — kot dih zemlje.

Sovič je hrib, ki stoji nad Postojno kot varuh prostora — zdi se, kot da je bitje, ki pronicljivo gleda vate. Marko Pogačnik je o njem zapisal, da je velikan, ki jamam pod seboj daje nebo; v literaturi zasledimo tudi, da preko njega poteka Jurijeva zmajeva linija. Skozi skupno opazovanje bomo poskusili začutiti njegovo prisotnost.