Lokacija: Malovše (Črniče) (labirinti) . Lokacija, 

GPS: N 45.9026 E 13.7837

Dogodek organizira Društvo Praprot. 

Dan miru. Zase. In za svet.

Z Društvom Praprot vas vabimo vas, da se nam 2. maja 2026 pridružite na praznovanju Svetovnega dneva labirintov, ki ga vsako leto obeležujemo prvo soboto v maju.

Dogajanje na kratko 


  • Ob 9.30 

pričnemo z ustvarjalnico, v kateri bomo skupaj zgradili nov Venerin labirint. Dopoldan bo namenjen tihemu soustvarjanju prostora, kjer se roke gibljejo počasi, z zbranostjo in spoštovanjem do oblike, ki se rojeva iz zemlje.

  • Ob 13. uri (do cca 16:00)

se pod vodstvom Kristine Sojer Petrović podamo na izkustveni sprehod skozi tri točke pokrajine. Ob potoku Konjščak, na hribu Kozmac in ob hrastu med labirinti bomo skozi čutenje in prisotnost prepoznavali, kako mir, ki biva v naravi, prepoznamo tudi v sebi.

  • Ob 17. uri

dan nežno zaokrožimo z zvočno kopeljo, ki jo bo izvajal Gal Furlan. Zvok nas bo popeljal v globljo tišino in občutek povezanosti z vsem, kar nas obdaja.

Skrivnost labirintov. 

Več o sprehodu skozi skrivnostne prostore 

Ne bomo se sprehodili skozi prostore, ampak bomo vstopili vanje. Stkali bomo živ odnos: z vodo, s hrastom in hribčkom – njihovo pripoved bomo začutili skozi telo.

1. Potok Konjščak ustvarja prostor prehoda. 

Ustvarja nevidno mejo med ajdovsko in goriško pokrajino. Kotanja Čeber, kjer se tok zadrži in zavrti vase, deluje kot naravna posoda tišine. Slap diha v enakomernem ritmu, praprot ob njem razpira starodavni spomin zemlje. Tukaj se korak upočasni, pogled postane mehak, dih se poglobi. Mir se pojavi kot nekaj povsem naravnega.

2. Sprehod bomo nadaljevali do hriba Kozmac, kjer se pokrajina razpre. 

To je hribček v nizu piramid, ki se odpirajo proti Vipavskemu križu. Ste jih kdaj opazili? Na prostoru nekdanjega gradišča je v zraku čutiti sledove bivanja, spoštovanja in bližine z zemljo. Tukaj se pogled umiri v daljavi in notranjost človeka sledi tej širini.

3. Zadnja točka poti je dotik magičnega hrasta, ki kot varuh stoji sredi labirintov. 

Tu bomo začutili, kako se prisotnost zgosti. Hrast stoji kot živa os med zemljo in nebom. Ob njem se telo samo poravna, ramena popustijo, notranjost se umiri. V njegovi bližini se začuti tiha stabilnost, ki se naseli v človeku brez napora. Čas se usede v trenutek in v tem trenutku se odpre prostor za mir.

***

Skozi ta tri srečanja se razpira ena sama nit, ki vse povezuje v celoto. Mir, ki ga zazna pokrajina, se oglasi tudi v človeku. Ko se mu dovolimo približati, se naseli v dihu, v koraku, v pogledu. In iz te notranje tišine se svet začne kazati z drugačno mehkobo.

Pot je speljana skozi in med labirinte, ki kot tihi spremljevalci soustvarjajo naš sprehod in v prostor vnašajo občutek zbranosti ter mirne usmerjenosti.

**

Pot, skupaj s postanki, bo trajala približno 3 ure. Hoja poteka po pretežno ravnem terenu, čez travnike. Same hoje bo cca 1 uro. (cca 3,5 km ), ostalo bodo postanki in aktivno sodelovanje s krajem (vizualizacija) in čas za občutenje kraja.

Prijavi se

Čarobna Venerina praprot 

Ob potoku Konjščak, voda ne teče, temveč diha. In tu raste praprot. Nihče je ni posadil. Nihče je ni negoval. A bila je tam, kot da je prišla iz časa, ko človek še ni ločeval med sabo in zemljo. 

Stojo je na robu med svetlobo in senco. Tam, kjer se dan ne odloči povsem, ali bo vstopil v gozd. Tam, kjer vlaga nikoli ne izgine in kjer zrak nosi mehkobo, ki jo telo prepozna, še preden jo um razume.

Stare zgodbe pravijo, da praprot ne cveti. A v najkrajši noči v letu, ko se svet za trenutek ustavi med vdihom in izdihom, se v njej odpre nevidni cvet. Ne za oči, temveč za zaznavanje. Kdor ga najde, ta najde zaklad.  A ta zaklad ni materialen, temveč  sposobnost, da slišimo neslišno in vidimo nevidno. Govorico živali. Šepet vode. Utrip lastnega telesa  in sporočila srca. 

Ljudje so nekoč vedeli, da praprot raste na mestih, kjer so meje tanke. Med svetovi. Med vidnim in nevidnim. Med tem, kar je zunaj, in tem, kar je znotraj. Zato so govorili, da ob praproti prebivajo bitja, ki jih ne vidimo, a jih lahko začutimo, če smo dovolj tihi.

Njeni listi se ne razprejo navzven, temveč se počasi odvijajo iz sebe. Kot skrivnost, ki ni nikoli potisnjena v svet, ampak se razkrije sama, ko pride čas. Tako kot se v človeku razpre razumevanje, ko preneha iskati.

Nekje daleč so ljudje v njenih listih videli družino. En izvor, mnogo poti. Drugje so v njej prepoznali rastlino, ki pomirja notranji ogenj, ker raste tam, kjer je zemlja vedno vlažna, mehka, sprejemajoča. In povsod je praprot nosila isto sporočilo. Da življenje ne potrebuje hrupa, da bi raslo. Da največje stvari nastajajo neopazno. Da tisto, kar je skrito, ni manj pomembno od tistega, kar je razkazano. 

Ko stojiš ob potoku in jo opazuješ, se zgodi nekaj nenavadnega. Ne gledaš več rastline. Začneš čutiti prostor. Tišino med zvoki. Mehkobo zemlje pod nogami. In nenadoma se zaveš, da tudi v tebi obstaja tak prostor.

Prostor, kjer ni treba cveteti, da bi bil cel.

Prostor, kjer je dovolj, da si.

Da je ogrožen mir v nas, dokazuje tudi ta Venerina praprot, ki spada med ogrožene vrste. Kako dolgo še lahko čakamo?

Na izkustvenem sprehodu bom z vami 

Kristina Sojer Petrović

se z radiestezijo in zaznavanjem narave ukvarja zadnjih nekaj let. Skozi meditacije udeležence uči prisotnosti. Radiestezijo razume kot naravno pot do stika s sabo in zanjo je nihalo le orodje, saj se resnična zaznava zgodi v človeku, ko se le-ta umiri in prepusti. Ustvarja prostor, kjer se ljudje umirijo, prisluhnejo sebi in začnejo zaupati temu, kar že zaznavajo.

Verjame, da se spremembe zgodijo takrat, ko človek odloži pričakovanja in se sreča s seboj.

Prijavi se

Pogosta vprašanja in odgovori 

Zakaj delavnica in ne izlet? Izlet običajno pomeni, da nekam gremo, hodimo, opazujemo, poslušamo razlago in se domov vrnemo z lepimi vtisi. Ostajamo predvsem opazovalci prostora, ki ga obiščemo. Delavnica pa pomeni, da postanemo udeleženci. Da v prostor ne pridemo le z nogami, temveč tudi z zaznavanjem. Ne gre za to, koliko kilometrov prehodimo, temveč koliko si dovolimo ustaviti se. Koliko si dovolimo zapreti oči in zares začutiti kraj, v katerem stojimo. Ko se misli umirijo, se začne dogajati nekaj zelo preprostega in hkrati globokega – zavedanje, da prostor ni prazen. Narava ni kulisa, ampak odnos. Delavnica je povabilo v ta premik - iz gledanja v zaznavanje, iz razlage v izkušnjo, iz glave v občutje. V takšnem prostoru ne iščemo znamenitosti, temveč začnemo prepoznavati prisotnost. Kraj ne ostane le kraj, postane srečanje. Narava ne ostane le okolje, postane sogovornik. Ker ne hodimo samo po poti – dovolimo, da se pot zgodi tudi znotraj nas.

Delavnica je namenjena odraslim, ki si želijo umirjenega stik z naravo, subtilnega opazovanja in prisotnosti v trenutku. Otroke in hišne ljubljenčke priporočamo le, če so sposobni mirno slediti poti in energiji narave — sicer ni primerno, ker pot ni le sprehod. Primerna je za vsakogar, ki se želi povezati s prostorom in notranjimi občutki, brez naglice in tekmovanja.

Priporočamo: stabilna obutev in oblačila, primerna za naravo in pobočja. Zaščita za oči in pokrivalo. Seveda je treba opremo prilagoditi vremenu. S seboj imejte tudi vodo in prigrizek.

Na poti se boš lahko: umiril/a, odložil/a vsakdan in prisluhnil/a subtilnim vibracijam narave, začutil/a povezanost med svojim telesom in prostorom, odkril/a notranje vire miru, energije in navdiha, prebudil/a občutek prisotnosti in večjo čuječnost v vsakdanjem življenju, spoznal/a subtilne energije kraja skozi nežno opazovanje in vodene vaje

Ne, ta pot je enostavna

Drevo ne raste iz zemlje; drevo raste iz zraka, iz svetlobe

Ko stojimo pod drevesom, mislimo, da raste iz zemlje. A večina njegove mase prihaja iz zraka – iz ogljikovega dioksida, ki ga listi spremenijo v les z energijo sonca. Vsaka vejica, vsak deblo, vsak list je utelešena svetloba. Drevo ni le korenine in zemlja – je portal med vidnim in nevidnim.
Preberi več

Kolumna: Trajnostni turizem nekoliko drugače

Vipavska dolina je resnično rajska pokrajina, ki v svoji vilinski biti razkriva lepote ob vsakem dihu vetra, šepetu dreves in mehkobi sončnih žarkov. Tu se elementi zemlje, zraka, vode in ogenja prepletajo v edinstvenem plesu, ustvarjajoč prostor, kjer narava in človek lahko dihata v sožitju. Povabljeni so vsi, da se naužijejo teh lepot, ki jih naša dolina nesebično ponuja.
Preberi več

Kolumna: Življenje v kapljici vode

Sanjam … V sanjah letim nad ogromno kapljo vode. Leži v praznini vesolja in se sveti kot brušen diamant. Zares je kapljica vode, ki lebdi v neskončnosti vesolja. Z roko poskušam prodreti skozi prozorni ovoj. Želim biti del te kapljice, pomislim v sanjah. Tako čudovito se leskeče! V njej vidim zelene travnike, modro nebo, rumeno sonce. Vse je kot iz pravljice, se čudim prizoru.
Preberi več