Večno spuščanje: živeti v toku vsakdanjega čudeža

Kje je življenje?

Dolgo sem nosila v sebi tiho slutnjo, da nekaj »ne štima«. Vsak dan je isti kalup: služba, pot, kosilo, otroci, spanje … potem pa vikend in spet… Ali je to res vse? Ali smo zgolj sužnji sistema, ki narekuje tempo? Ali res obstaja samo skrajnost, da pustiš vse skupaj in greš na 100 dni trajajoče potovanje? Kako živeti vsak dan?

Zaprtost ritma in tiha upornost duha

Dolgo sem sama sledila tej enoličnosti, kot da bi bila del nevidnega urnika, ki ga nihče ne prekine. Ker “tako je”, ker “druge ni”. A globoko v sebi sem čutila drugačnost, kot nekaj skrivnostnega, nekaj, kar kliče po svobodi in širini.

Afirmacije, meditacije, obredi – iščemo skrivnosti, iščemo ključ do sreče. In kmalu sem spoznala: skrivnost ni v dolžini meditacije ali magiji pitja čaja, temveč v tem, kako razporejam svoje ure življenja. Komu in čemu dam prednost? Zato sem odločila, da bom živela, kot da sem na dopustu, kjer ni sile, kjer je zgolj svoboda.

Iskanje med drevesi in z glasom tišine

Srečevala sem dvome in nejevero, a sem vztrajala. Narava je postala moj zaveznik: med drevesi, megaliti, z nihalom v roki in odprto dušo. Začutila, da obstaja več – da naše pradavne modrosti o vilah, škratih in dušah niso le pravljice, temveč pozabljena resnica.

Zakaj so naši predniki govorili o stiku z nevidnim, o duhovih narave in bitjih, ki jih razum sodoben čas ignorira? Kot je rekel Mali Princ, preveč smo se oklenili resnosti, pozabili smo na igrivost, ki nas osvobaja.

Igra življenja in tekoča voda

Ko sem dojela, da je življenje igra, da smo tukaj, da raziskujemo, učimo se in rastemo skozi izzive, je vse postalo lahkotno. Vse je dobrodošlo, vse je del poti. Le trmasto se ne smemo upirati.

Mi smo voda. Voda, ki teče okoli ovir in se vanje ne brezglavo zaletava, temveč jih nežno zaobide. Skozi nas tečejo vse težave, ne zadržujejo se, ne ustvarjajo novih bolečin. Nosimo sporočila vode – sporočila pretoka, sporočila svobode.

In biti vsak dan na dopustu pomeni prav to: stalno spuščanje, odpiranje, zlivanje s tokom življenja. Vsak dan je lahko meditacija, stalni tok in stalna prisotnost.

Moja pot vsakdanjega dopusta

Ko grem v službo, ne nosim s seboj bremen – kaj bo jutri ali kaj je bilo včeraj… Ne ustvarjam v mislih problemov, ki niso tukaj in zdaj. Namesto tega opazujem drevesa, vonjam zrak, opazujem ljudi.

Dovolim si biti tukaj, pristna in polna življenja v vsakem trenutku. Ko težave pritiskajo, jih ne zadržujem, spustim jih kot list na vodi – naj odplavajo.

Svoj čas razporejam z namenom. Zavestno se odločam, komu in čemu ga bom namenila. Moja duša se igra, raziskuje, odkriva lepoto v majhnih stvareh. Sprejemam življenje kot neskončno igro, kjer ni zmage ali poraza, le učenje in radost in v kateri se zgodi le tisto, kar je dobro in zaželeno.

Kako gre pa vam?