Ko začnemo poslušati zaznavo – radiestezija v vsakdanjem življenju

Radiestezija se pogosto opisuje kot mejna znanost, vendar je v resnici del našega vsakdana – tudi takrat, ko se tega ne zavedamo. Vsak dan zaznavamo okolje okoli sebe in nanj odzivamo zelo natančno. Vemo, kje se počutimo dobro in kje ne. V nekaterih prostorih se sprostimo, v drugih postanemo nemirni ali bi jih najraje takoj zapustili.

Pogosto imamo tudi svoj najljubši prostor pri mizi, v sobi ali v naravi. Te izbire niso naključne. Izhajajo iz naše notranje zaznave, ki deluje tiho, a zanesljivo. Gre za občutenje, ki poteka na globlji ravni – brez razlage, brez razmišljanja.

Radiestezija nam pomaga to zaznavo ozavestiti. Ne da bi si karkoli izmislili, temveč da začnemo razumeti, zakaj se nekje počutimo dobro in drugje ne. Nihalo je pri tem le orodje, ki nam omogoča jasnejši stik s tistim, kar že ves čas zaznavamo, a nismo znali poimenovati.

Radiestezija je skovanka iz besede »radius«, ki pomeni žarek in »aisthesis«, kar pomeni čutiti. Predstavljajmo si, da energija teče na Zemljo iz z nje v žarkih ali snopih. S svojim telesom zaznamo te žarke, ki so med seboj prepleteni, kar nam še dodatno otežuje jasne zaznave. Nekateri snopi oziroma sevanja so lahko za človeka dobri, drugi so škodljivi, kajti Zemlja ni ustvarjena samo za človeka. To je vidno pri mačkah in psih – zelo pogosto mačka leži na točkah, ki so za človeka neprimerni, pes pa se jim izogiba. Tudi mravljišča najdemo na posebnih mestih.

Kako poteka komunikacija z nihalom?

Nihalo črpa odgovore iz naše podzavesti. Pogosto nam potrdi to, kar že sami vemo, če se le prepustimo občutku. Nihalo držimo v roki in zastavljamo vprašanja, na katera želimo odgovore, vendar z mislimi ne smemo vplivati na odgovore. Vprašanje zastavljamo iz nevtralne pozicije (brez misli) in brez pričakovanj. To spretnost pridobimo z delom in vztrajnostjo.

V naravi obstajajo kraji z izrazito močno energijsko prisotnostjo.

Že preprost sprehod med drevesi, ob vodi ali po odprtem prostoru nam naravno dvigne energijo in umiri notranji ritem. Ko pa znamo – tudi s pomočjo nihala – prepoznati energijsko močne točke, lahko že kratek postanek na takem mestu opazno okrepi naše počutje. Na teh krajih se čutijo močna kozmična sevanja, ki se povezujejo z zemeljskimi energijskimi centri in ustvarjajo prostor globlje harmonije.

To znanje ni novo. Radiestezijo so zavestno uporabljali tudi naši predniki, zlasti pri postavitvi sakralnih objektov. Oltarji v cerkvah so skoraj brez izjeme postavljeni na energijsko najmočnejših točkah, tam, kjer je stik med nebom in zemljo najbolj izrazit.

Moč teh krajev lahko tudi izmerimo. 

V radiesteziji se za merjenje vibracij uporablja Bovisova skala, ki jo je določil francoski raziskovalec André Bovis. Povprečen človek ima približno 10.000 Bovisovih enot, medtem ko lahko izjemni naravni ali sveti prostori dosegajo zelo visoke vrednosti tudi nad 200 miljonov! Ko se zadržujemo na takih mestih, se njihova energija prenaša na naše telo, kar podpira samozdravilne procese, krepi vitalnost in poglablja občutek notranjega ravnovesja.

Zato dobri kraji niso zgolj točke na zemljevidu. So prostori spomina, tišine in podpore. Narava nam ponuja z namenim, da bi se na njih ustavili – prisotni, odprti in pripravljeni prisluhniti. Takrat se spomnimo tudi svoje naravne povezanosti z življenjem.

Zaznavanje energij in delo z radiestezijo ni dar izbranih ali privilegij redkih. 

To je veščina, ki je naravna človeku, a zahteva nekaj, česar danes pogosto primanjkuje: potrpežljivost, vztrajnost in odprtost. Vsak se je lahko nauči, če je pripravljen umiriti um, opazovati brez pričakovanj in zaupati lastni izkušnji.

Radiestezija ni pot posebnih ljudi, temveč pot prisotnosti. Bolj ko smo odprti in manj obremenjeni z dvomi, hitreje se izostri zaznavanje. 

Dobri kraji nas pri tem ne izberejo – nanje preprosto pridemo, ko smo dovolj tiho, da jih lahko začutimo. In prav v tej preprostosti se razkrije bistvo: narava nikogar ne izključuje, uči pa tiste, ki vztrajajo in so pripravljeni poslušati.