Ko se človek prijavi na delavnico, ne pride po klasično izkušnjo, kjer je vse določeno vnaprej. Ne gre za pobeg od življenja in ne za iskanje hitrih odgovorov, metod. Tu ustvarimo prostor, kjer človek za nekaj časa upočasni korak in ponovno začuti sebe.
Na delavnicah veliko hodimo v naravi. Včasih v tišini. Včasih se ustavimo ob drevesih, ob vodi ali na mestih, kjer prostor začutimo drugače. Da lahko ponovno slišimo svoj notranji ritem.
In prav tam se začne nekaj spreminjati.
Na začetku večina ljudi še vedno razmišlja. Tempo vsakdana ostaja v telesu. Misli skačejo sem in tja. Človek opazuje sebe in se sprašuje, ali sploh zna biti zares prisoten. A narava človeka počasi umiri.
Hoja ni več samo premikanje od ene točke do druge. Postane poslušanje. Stopalo se Zemlje dotakne drugače. Dih postane globlji. Pogled se umiri. In človek začne opažati stvari, ki jih prej ni. Veter med drevesi. Zvok vode. Tišino gozda.
Brez napora.
Na delavnicah ni potrebe, da bi človek nekaj dokazoval ali dosegal. Ni pomembno, ali zna meditirati, ali ima izkušnje ali ne. Pomembno je le, da si dovoli biti tukaj. Začutiti brez pričakovanj. In dopustiti.
Ko nekaj časa hodi brez potrebe, da bi vse razumel, se začne v njem nekaj mehčati. Telo se sprosti. Misli niso več tako glasne. In veliko ljudi prvič po dolgem času začuti, kako utrujeni so v resnici bili.
Počasi se pojavi občutek prostora. Kot da človeku ni več treba ves čas držati vsega skupaj.
Narava ne govori skozi besede. Ne razlaga. Samo je. In prav zato človeka začne vračati nazaj v odnos – do sebe, do telesa, do življenja. Ko človek nekaj časa preživi v takšnem prostoru, se začne vračati mir, in telo ponovno začuti varnost, počasnost in stik.
Kot da smo ponovno nošeni. In morda je prav to bistvo teh delavnic. Ne pobeg od sveta, ampak vrnitev vase.
V odnos.
V prisotnost.
V tišino.
Na naših poteh ne iščemo posebnih odgovorov. Ustvarjamo prostor, kjer človek ponovno začuti sebe, naravo in tišino. Če začutite klic, ste dobrodošli na eni izmed delavnic Energije narave.