December ni mesec v koledarju.
Je razpoka v času.

Čas se v decembru ne meri linearno ampak postane krožen, tih, starodaven. Kot da se ves svet za trenutek spomni, da ni ustvarjen za hitrost, temveč za ritem. Svet obrača navznoter, vase, v temo.

Človek je bitje, obrnjeno naprej. Oči so spredaj. Namen je spredaj. Cilji so spredaj. Tudi identiteta je nekaj, kar projiciramo naprej – v to, kar bomo, dosegli, postali.

Hrbtna stran pa ostaja zunaj našega vidnega polja. Ne moremo je videti brez ogledala. Ne moremo je nadzorovati. In prav zato je simbolno prostor teme, nezavednega, vzročnega polja.

V hrbtnem delu ni oblik. Tam so sile. Tam so arhetipi. Tam je tisto, kar še ni misel, a bo nekoč dejanje. Tam je prihodnost, še preden dobi obraz. In paradoks človeškega obstoja je, da ravno iz tega nevidnega prostora neprestano manifestiramo – a se ga hkrati bojimo.

In ravno december je čas, ko se ta hrbtni prostor aktivira. Ne le v človeku, temveč v vsem živem.

Narava v decembru ne gleda naprej. Ne proizvaja. Ne razkazuje. Ne raste. Obrne se navznoter. Sokovi se spustijo v korenine. Semena čakajo v temi. Površje utihne, da se globina lahko organizira. Gozd ne kaže življenja, ker ga pripravlja. Polja niso prazna, ampak so noseča.

Narava ima svoj hrbtni del pod zemljo. Tema pod listjem. Vlažen humus, kjer razpada staro in se rojeva novo. Korenine, ki jih ne vidimo, a brez njih ni drevesa. December je trenutek, ko se skoraj vsa zavest narave umakne tja. Ne izgine – zgosti se.

In prav tu se razkrije razkol med naravnim in človeškim časom.

Ko se narava poglablja, človek pospeši.
Ko svet vstopa v tišino, mi ustvarimo hrup.
Ko se energija zbira, jo mi razpršimo.

Človek je v tem trenutku ujet med dvema časoma. Med naravnim časom, ki kliče k mirovanju, in umetnim časom, ki zahteva pospešek. Zato december pogosto doživljamo kot napetost: telo bi se ustavilo, um bi še dohiteval prihodnost. Ustvarimo praznik, da preglasimo tišino. Svetlobo, da se ne bi srečali s temo. Gibanje, da ne bi začutili globine. Kot da ne bi zaupali temu, kar se ustvarja v temi, za našim hrbtom.

Naš nemir je posledica bega pred tem, kar je. Ves čas želimo postati nekaj drugega, namesto da bi bili s tem, kar je prisotno zdaj. December nas uči, da smo lahko brez cilja, da smo lahko brez maske, brez vloge.

A prav tega se bojimo.
Biti brez cilja. (ravno sedaj je čas, ko postavljamo največje (osebne in poslovne) cilje)
Biti brez vloge. (ravno sedaj igramo vloge dobrotnikov, veselih in razigranih ljudi)
Biti brez hrupa. (in ravno v tem času je povsod hrupno)

Zato hrbtni del časa zakrijemo. Ne zazremo se vanj s svojo zavestjo, temveč ga osvetlimo od zunaj. Namesto da bi prisluhnili, ga zapolnimo. In potem se čudimo, zakaj novo leto prihaja brez globine, brez smeri, brez resničnega začetka.

December ne kliče k umiku iz življenja ampak kliče k vrnitvi v njegov izvor.

K temu, da si za trenutek dovolimo stati brez pogleda naprej. Da zaupamo prostoru za sabo. Da dovolimo temi, da opravi svoje delo. Tako kot ga opravi v gozdu. Tako kot ga opravi v zemlji. Tako kot ga je vedno opravljala v človeku.

Kajti tisto, kar bo, ne prihaja od tam, kamor gledamo. Prihaja iz tistega prostora, ki ga ne vidimo,
a nas nosi vse življenje.

December je hrbtni del leta. In če mu dovolimo, nas lahko nauči, kako se novo sploh začne.

Morda je zato december tako nelagoden za sodobnega človeka. Ker nas postavi na rob večnosti. Ker pokaže, da življenje ne potrebuje nenehnega dokaza, da je živo. Ker razkrije, da je največja gostota obstoja prav v mirovanju.

December je spomin prostora na to, da vse, kar res raste, najprej utihne.

Ali lahko zares utihnemo? Ne samo z besedami, temveč tudi z mislimi in samo uživamo v tem, kar je?