Po svetih krajih
Bele krajine

Izvir Krupe: vrata v notranjost gore

Že sam izvir je markanten. Krupa privre neposredno iz skalne stene, kot bi stena zapirala pogled v bogastvo, ki ga gora skriva v svoji notranjosti. Voda, ki pride na dan, je sel iz tega nevidnega sveta.

Vredno je pogledati tudi nad izvir. Zgoraj je Jože Munih našel zanimivo naravno postavitev kroga, prostor, ob katerem se je vredno ustaviti. Magičen je tudi gozd, ki raste na goli skali. Drevesa tam najdejo oporo in hrano, kjer bi jo najmanj pričakovali.

Izvir je naša prva točka in hkrati vstop v celoten dan.

Sprehod v ritmu vode

Od izvira nas pot vodi ob reki. Na poti se ustavimo in se naužijemo mirnega, skrivnostnega trenutka, ki ga ustvarja Krupa: njenih zelenih tolmunov, šumenja med skalami in tišine gozda, ki jo obdaja.

Krupa ni množično obiskana, zato je njena pristnost še nedotaknjena. Takšnih krajev je vse manj.

Kraška jama Judovska hiša: zatočišče in obredni prostor

Judovska hiša je majhna kraška jama, ki jo je reka Krupa v ledeni dobi izdolbla v apnenčasto skalo. Jama je bila prostor zatočišča in ognja, prostor, kjer se je zbirala skupnost.

Energijsko branje jame pokaže, kako močan je ta prostor. Glede na njegove energije lahko sklepamo, da je bila jama tudi obredni prostor. Naši predniki so takšne kraje zelo dobro poznali in jih znali uporabljati, ne zgolj za bivanje.

Izvir Jamske školjke: reka, ki se celi

Tovarna kondenzatorjev Iskra v Semiču je med letoma 1962 in 1985 uporabljala strupene PCB (poliklorirane bifenile). Odpadke so odlagali na neurejena odlagališča na krasu, od koder jih je deževnica spirala v podzemlje in naprej v Krupo. Onesnaženje so odkrili v osemdesetih letih in velja za eno največjih okoljskih nesreč v Sloveniji.

Danes je PCB v vodi precej manj, v usedlinah in ribah pa ga je še vedno toliko, da rib iz Krupe ni varno jesti.

Jamsko školjko poznamo samo iz podzemlja dinarskega krasa.

Kraška jama Malikovec: v zaledju Krupe

Malikovec je manjša kraška jama in naravna vrednota ob Kraški učni poti. Rovi so skupaj dolgi 80 m, jama pa sega do globine 28 m. Vanjo se spustimo po nekaj stopnicah, spust je enostaven. V osrednjem delu se odpre prostorna podorna dvorana, velika 30 × 15 metrov, nad katero je stropno brezno.

Malikovec leži v zaledju izvira Krupe. Voda, ki smo jo prejšnji dan videli privreti iz stene, se pretaka tudi skozi ta podzemni svet. Tudi ime nosi spomin na staro vero, saj »malik« v stari slovenščini pomeni poganskega boga oziroma idol.

Mitrej pri Rožancu

Eden najlepše ohranjenih mitrejev pri nas. Relief boga Mitre, ki ubija bika, je izklesan neposredno v skalno steno pod previsom, verjetno v 3. stoletju. Mitrov kult je bil misterijska vera, obredi pa so potekali v jamah in skalnih zavetjih. Tako se nadaljuje nit iz Judovske hiše in Malikovca.

Črnomelj: cerkev sv. Petra in energijska linija

Župnijska cerkev sv. Petra v središču Črnomlja se prvič omenja leta 1228, današnja baročna stavba pa je iz 18. stoletja. Stoji na zelo starem svetem prostoru: v okolici so našli sledi rimske poselitve in staroslovanske grobove, v zidove črnomaljskih cerkva pa so vzidani rimski nagrobniki.

V geomantični tradiciji velja, da so cerkve pogosto postavljene tam, kjer se energije križajo. Ob liniji bomo iskali znamenja, vodnjake in druge sledi, ki so jih ljudje nekdaj postavljali na močna mesta.

Kamniti krog v Bereči vasi

Krog pri Suzani so v sklopu delavnice Tročan in energijski krog postavili udeleženci sami, pod vodstvom Jožeta Muniha. Ker je nov, je to prostor, ki se šele prebuja.

Po dnevu, ko smo obiskali prastare svete kraje, jamo, mitrej in cerkev, tu vidimo, da sveti prostori nastajajo tudi danes. Tako kot so naši predniki postavljali kamne na močna mesta, jih lahko postavimo tudi sami, če prostoru prisluhnemo.