Ločeni od telesa, ločeni od Zemlje

Redko pomislimo na lastno telo v luči tega, kar se dogaja s planetom. Živimo, kot da gre za dve ločeni zgodbi: eno o spremembah Zemljinega vesolja — vremenu, vulkanih, poplavah, taljenju ledenikov — in drugo o našem telesu, ki ga opazujemo skorajda od zunaj, ločeno od tega dogajanja.

Marko Pogačnik v knjigi Vesolje človeškega telesa postavi vprašanje, od kod ta občutek ločenosti izvira in ali je sploh utemeljen.

Odgovor začne pri nečem, kar zveni skoraj preveč preprosto, da bi bilo pomembno: besedi Zemlji, ki jo imenuje "Gaja", ki izvira iz starogrškega imena za boginjo Zemlje. Zanimivo, da se je beseda Gea (ali Gaja) ohranila v vsakodnevnih izrazih, ne da bi pomislili na njihov izvor: geologija, geografija, geometrija, geomantija.

Dva koncepta planeta

Pogačnik opozori, obstajata dva različna koncepta o naravi našega planeta.

Prvi je Zemlja kot krogla goste materije, ki kroži okrog zvezde — slika, ki je znanstveno utemeljena in jo redko kdo postavlja pod vprašaj.

Drugi je Gaja — planet kot živ organizem, kot svet prostor v vesolju, kot širna zavest in kot bitje ženske narave.

Ne gre za to, da bi eno sliko zamenjali z drugo. Gre za to, da vemo, katero od njiju v danem trenutku uporabljamo, in da druge ne izgubimo zgolj zato, ker je manj merljiva.

Telo, ki je večje od nas

Osebno me je pritegnila zamisel o tem, da je vse kar opazujemo celota zase, čeprav del nečesa večjega. Rastlina, žival, pokrajina, ocean, človek — je hkrati celota zase in del nečesa večjega. Naše telo je en tak holon, ki pa ga skozi način bivanja ločimo od celovitosti Gaje.

Primerjava gre dlje od podobnosti oblike. Tako kot ima naše telo poleg vidne, materialne plati tudi nevidne razsežnosti, ima po Pogačniku tudi Gaja svojo "anatomijo" onkraj tega, kar vidimo na površju.

Zato so vaje Dotika Gaje zasnovane kot gib, ne kot razlaga. Delujejo na osnovi interakcije med telesnimi gibi in našo sposobnostjo imaginacije. Ko jih izvajamo, se ne uglašujemo le mi; podpiramo tudi kraj, kjer vajo izvajamo, pri tem, da razkrije svojo lastno identiteto in okrepi svoj prispevek k življenjskim procesom na Zemlji.

Kriza, ki ni le fizična

Potrese, poplave, vročinske valove doživljamo imenujemo tudi podnebne spremembe in jih interpretiramo kot znake, da gre nekaj hudo narobe. Pogačnik jih vidi drugače: kot del širše preobrazbe, v katero je vpet ves planet, mi pa smo del nje.

To ne pomeni, da so ti dogodki manj resni ali da nanje ne bi smeli odgovoriti. Pomeni, da fizične spremembe niso edino, kar se dogaja. Vzporedno z njimi poteka preobrazba, na katero se, po Pogačniku, lahko pripravimo — ne z nadzorom nad zunanjimi dogodki, temveč tudi s telesom.

Zato ima priprava telesa smisel, še preden spremembe pridejo, ne šele potem, saj bomo na način spremembe lažje utelesili, ko bodo potrkale na naša vrata.

Vaje niso odgovor na krizo. So priprava nanjo. Kot pravi avtor: "Lažje se bomo znašli na ovinkastih poteh Zemljinih preobratov, če bomo poznali večrazsežnostno naravo svojega telesa in zavestno sodelovali z njegovo preobrazbo."

Sodelovanje, ne le opazovanje

Svoje telo danes poznamo natančneje kot kadarkoli prej. Vemo, kje potekajo fascije, kako se mišice in kite povezujejo v verige, kaj telo drži pokonci. To znanje je dragoceno — in hkrati pogosto ostane zaprto vase, kot da se telo konča na koži.

Če vzamemo Pogačnikovo zamisel o holonu resno, se odpre drugo vprašanje. Naše telo ni le sestavljeno iz svojih delov. Je hkrati del nečesa večjega, kar se, po njegovih besedah, prav zdaj spreminja. Anatomija, ki jo poznamo — fascije, mišice, kite — je torej ena raven. Vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali ta ista anatomija sodeluje tudi na drugi ravni: v odnosu do Zemlje, ki po Pogačniku ni statična, temveč nastaja naprej.

Ali se z uglaševanjem lastnega telesa lahko uglašujemo tudi na Zemljo, ki nastaja? In če je odgovor da — ali to pomeni, da smo lahko manj pretreseni ob spremembah, ki prihajajo, ker smo v sozvočju s telesom, ki se spreminja skupaj z nami?

***

Vaje »Dotika Gaje« kot jezik, ne kot recept

Vaje, ki jih je Pogačnik oblikoval po letu 1998, poimenuje kozmogrami — izraz za jezik, ki naj bi bil razumljiv tako ljudem kot drugim bitjem Zemlje, jezik, ki temelji na sakralni geometriji, geomantiji in arhetipskih oblikah.