Ko posveti luč
v našo notranjost

Sem Andreja Šalamun in prihajam iz Palčja. Pred štirinajstimi leti sem se preselila v bližino Divače, v Vremsko dolino, in začutila, da je ta kotiček Zemlje raj. Pogosto sem se podala po krožni poti okoli udornice Risnik in po poti, ki vodi do Triglavce. A spodmol Triglavca se mi je dolgo skrival, dokler nisem spoznala Uroša, ki mi je razkazoval zapuščino naših prednikov.

Uroša so že dolgo privlačili obredi in duhovna znanja različnih kultur. Ko je spoznal Borisa Čoka, ki ima tako kot on korenine v Italiji, kjer se je ohranilo kar nekaj slovenske kulturne dediščine, ga je staroverstvo na naših tleh povsem prevzelo.

Ko me je Uroš nekega aprilskega dne prvič pripeljal do spodmola Triglavca, se nisem mogla načuditi stvaritvi narave in pripovedim, ki so opisane tudi v knjigi Borisa Čoka. Ob vsej čarobnosti tistega prostora sem najbrž spustila vse zidove. Najini srci sta se zbližali, ko sva se z eno roko oprijela Devača, pritrjenega na strop, s katerega kaplja voda v škavnico Deve, z drugo pa Deve. Tako se lahko kot baterija napolniš z energijo. Deva in Devač nazorno spominjata na žensko in moško spolovilo. Mogoče je magija tistega trenutka ustvarila dovolj naboja, da je bil že čez štiri mesece ustvarjen najin najmlajši član družine, Gaj.

Kmalu smo se z Rižane preselili v Divačo, kjer moji hčerki obiskujeta šolo. Nastanili smo se blizu udornice Risnik. Narava okoli nje mi je dajala vedno več uvidov, odgovorov, tolažbe, idej in življenjske energije. V nekaj mesecih sem iz znanja, ki sem ga zbirala vsa ta leta, ustvarila nekaj, kar lahko ponudim drugim, posamezno ali v skupini: obredno-meditativno pot, na kateri se poglobiš v svoje občutke, osvetliš nekaj, kar te omejuje, in ob podpori narave in prostora, ki ti ga držim, lažje stopaš proti svojemu cilju.

Po številnih srečanjih s kotičkom, s katerega lahko opazuješ Risnik v njegove globine, se mi je prikazal simbol, ki me je resnično prevzel. Od takrat se z njim pogosto povezujem. Vsakič, ko se ga dotaknem, se ga želi dotakniti tudi rokica najinega malega Gaja. Moje življenje je že tako polno čudežev in čarobnosti, a odkar se povezujem s simbolom Svetovida, se mi dogajajo čudeži, ki jih ni mogoče spregledati.

— Andreja, Uroš in Gaj